Socialna pravičnost

Socialna pravičnost je pravzaprav sistem, ki temelji na enakosti in solidarnosti. Morda bi nepoučen bralec lahko mislil, da ima socialna pravičnost izvor v marksizmu, komunizmu ali vsaj socializmu, a bi bil v veliki zmoti. Socialna pravičnost izvira že iz judovstva, v krščanski filozofiji pa je temelje za moderno socialno pravičnost postavil Tomaž Akvinski. Socialna pravičnost je nekaj, kar si ne lastijo socialdemokratske stranke temveč je elemente socialne pravičnosti možno najti v vseh sodobnih demokratičnih strankah.  V Sloveniji ima na primer desnosredinska stranka SDS v svojih osnovnih vrednotah zapisano tudi enakost, pravičnost in solidarnost. 

Tej vrednost si nikakor ne gre razlagati kot uvravnilovko ali absolutno enakost. V tej smeri so delovali komunistični sistemi, ki so zanemarili nagrajevanje znanja, rezultatov dela in podjetništva. A o tem kdaj drugič.

Socialna pravičnost je pravzaprav sistem vrednot, ki jih sprejme družba s ciljem, da odpravi anomalije, ki se v družbenih strukturah pojavijo zaradi kratkoročnih anomalij tržnega gospodarstva. Tržno gospodarstvo rešuje določene probleme, kot so nezaposlenost v določeni panogi ali na določenem geografskem področju šele na dolgi rok. Kratkoročno, kar lahko traja tudi več let, pa je nezaposlenost dejstvo. Tržno gospodarstvo prav tako ne rešuje problema preživetja starejših in drugih socialno ogroženih skupin na primer hendikepiranih oseb mater samohranilk in podobno. Te probleme rešuje solidarnost oziroma sistem socialne pravičnosti v družbi. Demokratične stranke se običajno razlikujejo v stopnji socialnih pomoči, ki jih obljubljajo svojim volivcem. Bolj desne stranke želijo biti solidarne le do tistih, ki to res potrebujejo in le v nujnem obsegu, bolj levo usmerjene stranke, pa bi bolj radodarno razdeljevale dobrine, ki jih skupaj ustvari družba. V resnici nobena stran ni bolj socialno pravična od druge. Leva opcija je bolj socialno radodarna a nepravična do tistih, ki ustvarjajo dobrine, saj jim pobere del dobrin tudi na račun tistih, ki ne želijo ustvarjati dobrin za svoje preživetje. A socialna radodarnost še ni socialna pravičnost saj družbi odreka optimalen izkoristek proizvodnih virov, s tem zmanjšuje njeno učinkovitost in znižuje skupno produkcijo dobrin. Na koncu imajo vsi, tudi socialno ogrožene skupine manj, kot bi lahko imeli. Desne stranke, predvsem skrajno liberalne,  običajno pretiravajo pri pomenu trga in pravičnosti razdelitev dobrin skladno z delovnimi rezultati, znanjem in vloženim kapitalom. Ravnotežje je običajno doseženo z stalnim izmenjavanjem levih in desnih strank na oblasti ali, kar je še bolj pogosto, z vladavino desno ali levo sredinskih strank, ki same poskrbijo za optimalno razmerje med socialo in učinkovitostjo produkcijskih virov.

Slovenske razmere pa so glede socialne pravičnosti povsem zmedene. Stranke, ki se povezujejo na levici, se v praksi zavzemajo za povsem desno liberalne ideje. Gospodarstveniki, ki vladajo s trdo roko in brez kančka obžalovanja dopustijo propad podjetij in nezaposlenost zaradi uresničevanja svojih zasebnih ciljev, se oklicujejo za borce za socialne vrednote. Desno sredinske stranke pa se postavljajo na stran delavcev in upokojencev proti reformam, ki bi utegnile znižati njihov življenjski standard. Zmedenost je predvsem posledica napačne delitve slovenskih strank na leve in desne. Običajno se kot leve smatrajo tiste, ki na kakršenkoli način branijo privilegije elit, ki so bile privilegirane v prejšnjem totalitarnem sistemu. Za desne pa smatramo vse demokratične stranke, ki poskušajo postopoma zamenjati retencijsko elito. A ne eno ne drugo nam ne pove, kakšen je njihov odnos do socialne pravičnosti. Sodimo jih lahko po dejanjih. A ker kulturo politične stranke vedno predstavlja kultura njenega vodstva, je o socialni pravičnosti možno govoriti na podlagi konkretnih ravnanj voditeljev teh strank. Njihova ravnanja pa govorijo sama zase. Sam ne bi izgubljal besed o tem, saj so njihova dejanja znana in jih obravnavajo različni mediji. Kadar so značilne vrednote voditeljev političnih strank zapravljivost, narcisoidnost in ošabnost ni verjetno, da bo v njihovem ravnanju veliko prostora za socialno pravičnost.